02/11/2026
DO SRCA MI SEŽEŠ
Obstajata dve plati.
Srce se odpre v odnosu do otrok, partnerja, staršev, ljudi, ki so nam blizu, narave, živali, vsega kar je.
V sebi čutimo radost in veseli smo, da lahko prejmemo in delimo ljubezen, to nas polni.
Na ta način človek resnično ŽIVI, ne samo preživi.
Kaj pa se zgodi, ko nekdo seže do srca in zadane točno tam kjer nas najbolj boli?
Srce je odprto in ranljivo, želi si samo ljubiti in ni pripravljeno na "napad". Pa kljub temu se zgodi. Ta bolečina neznosna in tako poznana, stara. Avtomatičen odziv je obramba - jeza, zanikanje, ego manipulacija, želja po maščevanju..
Kako je to možno? Pri vsej tej ljubezni in radosti se na enkrat vse spremeni v negativen boj za začšito samega sebe.
In to je povsem razumljivo, da se to dogaja. Kako?
Človek je ranljivo bitje - ni pomembno kako se na zunaj pokaže, vsak je ranljiv. Občutljivost oz. odpornost na zunanje "pritiske" pa je povsem odvisna od njegove NEPOZDRAVLJENE RANE iz otroštva.
Ni rešitev beg ali izolacija v jamo. Ker, kamor koli gremo, grejo naše rane z nami. Edina rešitev je, da rano pozdravimo z lastno ljubeznijo. Bolj kot je rana pozdravljena, bolj smo močni v sebi, se znamo zaščititi in če že dobimo "pritisk" od zunaj, nas ne more nikakor tako prizadeti kot nas je prej.
Zakaj?
Zato, ker je srce ozdravljeno, in na tisto mesto kjer je bila rana, smo dodali ljubezen do sebe - v praksi je to: postavljanje meja, sebe postavit na prvo mesto, spustit toksične navade, vzorce, prepričanja, primerjanja, tekmovalnost, napuh, pohlep, sovraštva, zamere.......
Na kratko: nihče ni kriv za naše trplenje, mi sami smo odgovorni zase. Toliko kot bomo dobrega naredili zase, se bo poznalo v odnosih z drugimi. Z odprtim srcem je veliko lepše in polnejše 💛.